Razmere v občini (od Bovca do Podbrda)
Znano
je, da je bil
v času pred letom 1965, ko je v občinskem središču v Tolminu
obstajal občinski odbor Ljudske tehnike kot organizacije za
širjenje tehnične kulture med mladino, ustanovljen tudi
radioklub, vendar ni nikoli zaživel in dosegel nekih vidnih uspehov,
čeprav je morda imel za to vse pogoje. Za radioamaterstvo so se
navduševali le posamezniki, vendar dlje od tega ni
prišlo, ker - kot kaže - ni bilo dovolj organizatorjev in
mentorjev, ki bi mladini pomagali.
Ustanovitev
kluba
Povsem
spontano je leta
1966 s prihodom na Most na Soči dolgoletnega in aktivnega radioamaterja
Viktorja Kravanje vzniknila ideja o ustanovitvi radiokluba, ki bi
združeval člane v vsej tedanji občini. V šestdesetih letih
je
Most na Soči zaradi intenzivnega razvoja kovinsko-industrijskega
podjetja Metalflex doživljal pravi gospodarski razcvet, zato je bilo
tukaj mnogo tehnično-strokovnega kadra, med katerim je ideja o
ustanovitvi kluba naletela na plodna tla.
Po ustanovitvi iniciativnega odbora je kmalu prišlo tudi do
ustanovnega občnega zbora dne 8.februarja 1966, na katerem je bil
sprejet sklep o ustanovitvi Radiokluba "Soča" Most na Soči.
Pokroviteljstvo nad njim je prevzelo podjetje Metalflex, ki je za
usposobitev klubskih prostorov prispevalo znatna finančna sredstva.
Glede na to, da je bila večina tedanjih članov z Mosta na Soči in
njegove okolice, je bila prvotna zamisel, da bi bil njegov sedež v
Tolminu spremenjena in odločeno, da njegov sedež ostane na Mostu na
Soči. Sprejet je bil program dela, ki je v glavnem zajemal
širjenje tehnične kulture, predvsem radiotehnike z
vključevanjem
mladine in tudi drugih, ki jih zanima ta, za družbeno skupnost izredno
pomembna dejavnost; organizacija tečajev za radiooperaterje vseh
kategorij in skrb za pridobivanje in večanje materialne osnove kluba.
Število članov je bilo v tem obdobju zelo različno; ob
ustanovitvi je bilo 29 članov, nakar je konstantno upadalo do leta
1969, ko jih je bilo samo še 5, po tem letu pa beležimo
stalen
porast, tako da se je število po letu 1995 ustalilo pri
številu okrog 140 članov, čeprav je v tem obdobju v Kobaridu
nastal nov radioklub, ki združuje tamkajšnje člane.
Danes lahko trdimo, da je bil naš klub vseskozi opažen in
upoštevan dejavnik družbe. Prav zato smo dosegli razmeroma
ugoden in dokaj zanesljiv vir financiranja preko občinske Zveze
društev tehnične kulture, naše strokovno znanje
je bilo
upoštevano v civilni zaščiti, pri odločanju o
napotitvi
naših aktivnih članov - nabornikov v rod vojske za zveze,
pri
ocenjevanju varnostnih razmer z vidika vzpostavljanja zvez i.pd. Vedno
smo poudarjali, da je ekspeditivno rokovanje s sodobnimi sredstvi zvez
vedno večjega pomena in da to ne sme biti zgolj hoby nekaterih
posebnežev, kot nas radi nekateri imenujejo, temveč je predvsem
vsestransko koristna družbena aktivnost, ki se bogato obrestuje v
izjemnih razmerah kot so poplave, potresi, reševanje v gorah
in
podobno. V svoje vrste smo uspeli pritegniti dokajšnje
število žensk, ker smo se zavedali, da radioamaterstvo ne
sme
biti domena samo moških.
Pridobivanje
materialne osnove
Ob
ustanovitvi kluba je
pokroviteljstvo nad njim prevzelo podjetje Metalflex, tedaj Most na
Soči, in sicer zaradi tega, ker je bilo med člani te delovne skupnosti
precej navdušencev, ki so sodelovali pri njegovi
ustanovitvi. To
podjetje je trpelo skoraj vse stroške za adaptacijo
primernih
prostorov za kinodvorano. V njih smo imeli svojo PPS in celo učilnico,
vendar so prostori popolnoma propadli, ker je vanje prišla
lesna
goba in uničila ves nov pod in druge lesene izdelke - omaro, mizo,
police in okna. Iz teh prostorov smo se morali izseliti. Na roko nam je
šla tedanja Skupščina občine Tolmin, ki je
omogočila
uporabo manjše sobe na krajevnem uradu, s katero smo bili za
tedanje potrebe povsem zadovoljni. Leta 1973 smo ugotovili, da večina
aktivnih članov stanuje v Tolminu ali v bližnji okolici, zato smo sedež
kluba prenesli v Tolmin. Svoje prostore smo dobili v nebotičniku
(ležečem, HI...) na Brajdi, kjer smo si morali prostore, vso
inštalacijo in antenski sistem nanovo urediti. Toda kaj
kmalu
smo spoznali, da pridobljeni prostori zaradi vlage ne ustrezajo, zato
smo se ponovno selili v stavbo krajevne skupnosti, od tu pa v prostore
bivše vojašnice Na Logu.
Za aktivno delovanje kluba je nujno razpolagati s primernimi tehničnimi
sredstvi, zato smo prvotne napore usmerili v iskanje finančnih
sredstev. Napravili smo nekaj vlog gospodarskim organizacijam, a sta se
tedaj - sicer širokogrudno - odzvali le tedanja
Goriška
zavarovalnica in Zavod za zaposlovanje delavcev v Tolminu. Tudi
pokrovitelj je pozabil na nas, zato smo tedanje finančne potrebe
pokrivali s priložnostnimi dotacijami od občine, z opravljanjem
nekaterih storitev (postavitev antene, popravilo računskega stroja),
izpolnjevanjem obveze po pogodbi med ZRS in JLA, in nenazadnje iz
lastnih dohodkov. Tedaj nismo plačevali članarine, ker so
naši
člani trpeli stroške za nabavo vseh drobnarij, kot je žice
in
kabli, priključki, poštnina, porabo bencina na tekmovanjih,
nabavo drobnega orodja, potne in prevozne stroške, nabavo
mikrofonov, antene in celo prispevali za nabavo KV radijske postaje.
Do leta 1979 nismo imeli stalnih virov financiranja, zato smo podprli
idejo o ustanovitvi Zveze organizacij tehnične kulture Tolmin, v okviru
katere smo po posebnih merilih redno udeleženi pri delitvi sredstev, ki
jih prejema iz proračuna, pred tem pa iz prispevkov od izplačanih
osebnih dohodkov.
Danes razpolaga klub in njegovi člani s sodobnimi tehničnimi sredstvi,
ki se ne morejo primerjati s primitivno tedanjo opremo. Za obuditev
nostalgije naj omenimo UKV primopredajnik AO-10, ki smo ga ob
ustanovitvi kluba nabavili pri ZRS, na KV frekvencah smo delali na
sposojenem (Viktorjevem - YU3NQ) predajniku AO-30 v kombinaciji s
sprejemnikom SET iz zavezniške podmornice, pravo
razkošje
pa je bil TRIO-510 in generator HONDA E-300. V letu 1983 smo naenkrat
nabavili 7 malih UKV ročnih postaj, 2 UKV in nadaljnje 3 KV stacionarne
postaje. Razpoložljiva denarna sredstva smo namenjali za opremo kluba,
kot je antenski sistem, repetitor na Kaninu in Tolminskem Lomu, PR
vozlišču na Poljubinjskih Ravnah in za povezavo s Podbrdom;
več
ali manj smo opremili tekmovalno lokacijo - prikolico na
Širokem
in tekmovalno vozilo FAP, ki ga imamo stacioniranega na Vetrniku nad
Kanalskim Lomom. Matično PPS smo opremili z dokaj ustrezno opremo za
vse načine dela na skoraj vseh amaterskih frekvencah, na razpolago je
solidna packet mreža, pri izdelavi katere so sodelovali tudi
naši člani. Izvedena je bila akcija za organizirano
skupinsko
izdelavo kar šestih WBFM radijskih postaj po Vidmarjevem
načrtu.
Vzporedno z opremljanjem kluba z radijsko tehniko je potekalo tudi
opremljanje posameznikov s sodobnimi osebnimi radijskimi postajami,
zlasti na UKV frekvencah, pri čemer jih večina uporablja tudi sodobne
računalnike.
Dosedanje
aktivnosti
Izhajajoč
iz programa, sprejetega na ustanovnem občnem zboru, smo takoj
pristopili k organizaciji tečaja za radioperaterje IV. In III. razreda,
ki ga je začelo obiskovati 17 tečajnikov, z uspešno
opravljenim
izpitom pa so ga zaključili samo 4 tečajniki. Tako velik osip pri tej
zvrsti aktivnosti je normalen in smo z njim računali. Za formiranje PPS
je bilo torej dovolj članov, zlasti ker so 3 člani tedaj že imeli
dovoljenje in pooblastilo za delo na radijski postaji III. oz. II.
razreda. Istočasno smo delali na pripravah za ureditev formalnosti ob
postavitvi klubske radijske postaje, tako da je znak našega
radiokluba YU3DAP šel prvič v eter 29. maja 1966.
Navdušenje prisotnih je bilo veliko. Od tega dne dalje je
bilo
naš znak več ali manj stalno slišati na
radioamaterskih
frekvencah, pogosto ga tudi ni bilo moč slišati, kar je
pomenilo, da je: ali pokvarjena postaja ali pa v našem
prostoru
- 5° C in v njem ni bilo moč zdržati. Seveda pa smo ga lahko
slišali marsikatero noč, na tekmovanjih pa največkrat kar 24
ur
nepretrgoma, da posameznega oglašanja z domačih gora sploh
ne
omenjamo.
Ekipe našega kluba so največkrat sodelovale na UKV
tekmovanjih.
Naštejmo le nekaj naših lokacij: Črna prst (4x),
Krn
(5x), Mangrt (3x), Kanin (2x), Kobariški stol (2x), Triglav
(2x), Solarji (1), Grudnica (1x) in druge; mlajši člani so
se
udeleževali tekmovanj v ťlovu na lisicoŤ, odzivali smo se vabilom
sosednjih radioamterjev iz Italije in Avstrije.
Na KV frekvencah so vzpostavljene zveze z vsemi kontinenti sveta, kar
je omogočila že omenjena, v letu 1968 nabavljena radijska postaja TRIO,
medtem ko je kasnejša, še sodobnejša
oprema ta
cilj le olajšala. O udeležbi na tekmovanjih pričajo
številne diplome, še več je primerov, ko so
pogoji za
pridobitev izpolnjeni, a jih ne zahtevamo. Naša aktivnost je
nedvomno pripomogla k afirmaciji domačega kraja, kajti zavedati se
moramo, da radioamaterska zveza (QSO) z nekom, ki je oddaljen tisoče in
tisoče kilometrov, morda na mrzlem severu, daljnji Japonski, v vroči
Avstraliji ali Ameriki, ni samo oseben stik z nekom, ki ga sicer osebno
ne poznamo, temveč je veliko več - sklepajo se poznanstva, spoznavajo
se tuje dežele in ljudje, njih običaji in jezik, širi se
splošno obzorje in nenazadnje je to tudi nevsiljiva gesta za
privabljanje tujih gostov.
Tiskanje prve klubske QSL kartice nam je omogočila tovarna AET Tolmin;
ni bila sicer ravno estetska, a smo bili ponosni nanjo, ker je bila
naša in smo se z njo lahko predstavljali. V letu 1983 smo
dali v
tisk novo kartico, uporabno za vse PPS, to je Tolmin, Podbrdo, Kobarid
in Bovec.
Prepričljiv
podatek o naši
aktivnosti za celotno obdobje bi bilo število opravljenih
zvez
po posameznih letih, a kaj, ko radioamaterji nimamo preveč radi
administracije, zato naj za ilustracijo povzamem ohranjeno poročilo iz
leta 1972, iz katerega je razvidno, da smo samo do tedaj opravili s
samo štirimi pozivnimi znaki okrog 5000 zvez, od katerih je
bilo
več kot 80 držav po DXCC listi. Kakšen je rezultat po 38
letih
klubskega delovanja, ob vsej sodobni tehniki, ko imamo evidentiranih
več kot sto pozivnih znakov, si ne moremo niti zamisliti. Res je, da je
vprašljiva aktivnost vseh lastnikov pozivnih znakov, vendar
ne
glede na to, obseg vseh opravljenih zvez je vsekakor velik. Najbolj
pomembno je, da smo vse te operaterje usposobili ali vsaj
navdušili za radijsko tehniko v našem domačem
klubu.
Mnogi od teh so danes vrhunski strokovnjaki na področju telekomunikacij.
Pomembno je poudariti, da smo ob vzpostavljanju prvih UKV zvez
sistematično proučevali možnosti takih zvez na našem
območju,
kar je, ob upoštevanju konfiguracije domačega terena, v
izjemnih
razmerah vsekakor koristen podatek.
Člani našega kluba so sodelovali v vseh znanih akcijah NNNP
z
vso primerno razpoložljivo opremo. Za občinske strukture je bilo dokaj
poučno, ko sta februarja 1970 dva naša člana sodelovala pri
vzpostavitvi radijske zveze med Kobaridom in Bovcem ob priliki, ko so
bile vse običajne zveze med tema krajema prekinjene zaradi velikih
količin novo zapadlega snega. Na razpolago je bil električni generator
našega radiokluba, ki je bil tedaj edini primeren samostojni
vir
električne energije v občini (HI...).
Aktivnosti zadnja leta potekajo v znamenju računalnikov in sodobnih
načinov komunikacij. Po zaslugi goriškega radioamaterja
Matjaža
Vidmarja in pomoči Vlada Valentinčiča iz Kobarida, do nedavnega tudi
člana našega kluba, ter seveda ne nazadnje Primoža Lemuta,
imamo
v Sloveniji, posebno pa na našem področju, zavidanja vredno
amatersko packet omrežje, preko katerega lahko vstopamo v Internet.
Pogled
v prihodnost
Ob
priliki, ko
izkoriščamo Internet kot svojevrsten medij za popularizacijo
naše dejavnosti, se zavedamo, da nismo izpolnili vseh nalog
in
zamisli, ki smo si jih naložili ob ustanovitvi kluba, vendar nam je v
zadovoljstvo, da smo med mladimi zasejali seme zanimanja za
radioamaterstvo, za sodobne tokove na področju telekomunikacij in tako
po svojih močeh pomagali širiti tehnično kulturo v domačem
kraju.
Človekov nemirni duh - in za take se radioamaterji imamo, mar ne - je
sposoben premostiti marsikatero težavo in problem, zato z optimizmom
zremo v prihodnost. Odprtega imamo še veliko dela... Mladim
namenjajmo našo največjo skrb!
(Narcis-S57UNM,
19. september 2004)